Žirantje na 3. FNF Slovenije so bili mednarodno priznani režiser Jan Cvitković (Kruh in Mleko, Odgrobadogroba, Arheo...), scenaristka Ana Lasić (Ruševine, Skriti spomin Angele Vode...) ter publicist in novinar Dušan Feguš.

Spodaj si lahko preberite njihove izjave, v zvezi z letošnjimi filmi v tekmovalnem sporedu.

 

Jan Cvitkovič

Vsak avtorski film mora biti spočet na temelju neke gonilne ideje, nečesa, kar avtorja fascinira in vznemirja. Na FNF sem videl tri vrste filmov:

• tiste brez gonilne ideje (šlo je pravzaprav za snemanje zaradi snemanja),
• tiste, ki so to idejo imeli, a je v procesu izdelave zvodenela, oziroma izginila in
• tiste, ki so idejo imeli in jo tudi ohranili do konca.

Zadnje smo tudi nagradili.

 

Ana Lasić

V naboru letošnjih neodvisnih filmov lahko vidimo nekaj zanimivih dokumentarnih portretov, nekaj duhovitih  družbeno kritičnih vinjet in par zelo dodelanih animiranih filmov. Tisto kar pa morda nekoliko pogrešamo je oseben, intimen avtorski pristop k originalnim zgodbam. Skrben izbor in oblikovanje originalne ideje skupaj s poglobljenim raziskovanjem emocionalnih plasti karakterjev je avtorjem lahko spodbuda in popotnica za nadaljnje delo.

 

Dušan Feguš

Ko sem še pred ducatom let sedel v žiriji festivala slovenskega neodvisnega filma, je bilo čutiti komaj kakšno bledo senco organiziranosti ljubiteljev filma po filmskih klubih. Na letošnjem festivalu ni ne duha, ne sluha o kakšni klubski filmski dejavnosti, zato pa nekoliko izstopajo filmi, ki so nastali na filmskih seminarjih in delavnicah.

Grossmannov filmski festival, ki nas vsako leto šokira s svojim slavnimi gosti, je s svojo malo delavnico groze tudi letos prispeval dragocen doprinos, izvedbeno pa so kot celota izstopali tudi filmi na mednarodni delavnici v Novem mestu. Vendar so filmske delavnice lahko tudi dvorezen meč. Film je treba posneti v časovno omejenem času, kar pomeni, da so marsikateri tematsko površni in premalo razdelani. To velja tudi za večino dokumentarcev. Na primer, film Razstava Horror Politivada bi lahko namesto dobesednega citiranja filma Joce Jovanovića, prikazal takratne absurdne odzive kritiške javnosti na njegove filme (glavna kritičarka našega vodilnega dnevnika je zapisala, da je Kolt 15 gap »presenečenje v nefilmskem pomenu«, njegov igrani, pred leti na Festu rehabilitirani prvenec, pa je po njenem, »iz ambicioznih namenov nastal praznoglav, že kar nesramen film«). Po mojem osebnem mnenju bi si zaslužile boljši dokumentarec tudi Kuzle, enako velja za Kostjo Gatnika v petih minutah. Igrani del ima vse mogoče hibe s katerimi se srečujejo tudi slovenski profesionalci. Estetika resničnostnih šovov že vdira v filmske koncepte, kar je seveda slabo. Video je s svojo lastnostjo (skoraj) neskončnega snemanja, ki ga podpirajo celo nekateri profesionalci, zanikal osnovno dikcijo filma - sestavljanja kadrov z montažo v sekvence. Zaradi tega so najbolj konsistentni prav animirani filmi, vendar jih je malo.

Če se vrnem na začetek, se zdi, da določen napredek od časov prejšnjega stoletja obstaja, vendar v dobi vizualnega - od skokovitega razvoja tehnike do možnosti prikazovanja neodvisnih del na številnih kabelskih televizijah ali internetu – stopicamo nekako na mestu.